Gastroenterolog

Uredništvo izbira zunanje recenzente, poskrbi za lektoriranje, tisk, pošiljanje revije članom združenja in za financiranje revije. Recenzirane in lektorirane članke, v slovenščini ali v angleščini, objavimo najkasneje v štirih mesecih od prejema članka.

V tokratni reviji objavljamo 14 člankov. Posebej želimo opozoriti na pet člankov.

V priporočilih za obravnavo bolnikov na antiagregacijskem ali antikoagulacijskem zdravljenju pred in po endoskopskih posegih na prebavilih je predstavljen povzetek novejših slovenskih, evropskih, britanskih, ameriških in azijskih priporočil za obravanavo bolnikov na antiagregacijskem in antikoagulacijskem zdravljenju pred in po endoskopskih posegih na prebavilih. Pri endoskopskih posegih z nizkim tveganjem se zdravljenje s tienopiridini ali tienopiridini in acetil salicilno kislino (ASK) ne prekinja. Pri teh posegih ne prekinjamo zdravljenja z varfarinom razen v primeru, če je bil INR pred enim tednom izven terapevtskega območja. Zdravljenje z novejšimi peroralnimi antikoagulanti (NOAK) se ne prekinja. Bolnik zjutraj, pred endoskopskim posegom ne sme prejeti zdravila. Pred endoskopskimi posegi z visokim tveganjem ob nizkem tveganju za tromembolične do­godke, 7 dni pred posegom ukinemo tienopiridine in v primeru dvotirnega zdravljenja nadaljujemo z ASK. Pred endoskopskimi posegi z visokim tveganjem za krvavitev ob nizkem tveganju za trombembolične dogodke, varfarin začasno ukinemo 5 dni pred posegom. Pri bolnikih z visokim tveganjem za trombebolične dogodke varfarin ukinemo 5 dni pred posegom, dva dni po ukinitvi zdravljenja z varfarinom uvedemo nizkomolekularni heparin (LMWH). Zdravljenje z LMWH prekinemo na dan posega. Varfarin ponovno uvedemo zvečer po posegu, LMWH ukinemo ko je INR v terapevtskem območju. Pred endoskopskimi posegi z visokim tveganjem NOAK prekinemo 3 dni pred posegom. Čas prekinitve se podaljša pri bolnikih z zmanjšano glomerularno filtracijo. Ponovno uvajanje je odvisno od velikosti posega, tveganja za trombembolične dogodke in hemostaze po posegu. Običajno NOAK ponovno uvedemo 2 dni po posegu.

Večina primerov novoodkritega rakatrebušne slinavke je sicer sporadičnih, nosilci patogenih različic genov ogroženi za razvoj bolezni predstavljajo med 5 % in 10 % primerov novoodkritih rakov. Največjo ogroženost za pojav raka trebušne slinavke pripisuje­mo zarodnim patogenim različicam genov CDKN2A in STK11. V prispevku so prikazana priporočila in klinična pot presejanja oseb z visoko ogroženostjo za raka trebušne slinavke, ki je rezultat sodelovanja Onkološkega inštituta Ljubljana s KO za gastroenterologijo in KO za abdominalno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Zanimanje za optično diagnostiko kolorektalnih polipov se je med endoskopisti povečalo. Več študij je pokazalo, da je in vivo optična diagnoza majhnih ko­lo­rektalnih polipov zanesljiva in izvedljiva v rutinski klinični praksi ter primerljiva s histopatološkim pregledom reseciranih polipov. Izboljšanje in vivo diagnostike polipov je mogoče doseči z uporabo sistema računalniško podprte diagnoze (CADx), ki temelji na umetni inteligenci. V nedavno objavljeni študiji so ugotovili, da obstaja bistveno višja diagnostična na­tančnost za optično diagnosticirane polipe CADx v primerjavi z le optično diagnozo.

Na začetku pandemije je program presaditev izvajal le najnujnejše, življenje rešujoče presaditve, tudi jeter. Uspešen nadzor števila okužb v obdobju 1. vala Covid-19 in relativno nizka zasedenost bolnišnic, sta omogočila skoraj nemoteno delovanje programa. V mesecih prvega zaprtja države so uspešno presadili 9 jeter, kar je predstavljalo rekordno število na milijon prebivalcev v področju Eurotransplanta. Med pacienti na čakalni listi je precepljenost 91,7 % in med prejemniki 85 %. Med pacienti uvrščenimi na čakalno listo med pandemijo so zabeležili 4 okužbe in 5 (8,5 %) med prejemniki po presaditvi jeter. Hospitalizacijo je potrebovalo 60 % pacientov s Covid-19. Vsi okuženi so okužbo preživeli.

Krvavitev v prebavno cev predstavlja enega izmed najpogostejših vzrokov za napotitev v gastroenterološko obravnavo. Čeprav je razvoj endoskopije po­membno zvišal diagnostično natančnost in seveda tudi terapevtsko učinkovitost, pri nekaterih bolnikih z očitnimi znaki krvavitve iz prebavil krvaveče lezije med samo endoskopijo ne odkrijemo. Objavljamo primer 58-letne bolnice, ki je bila hospitalizirana zaradi melene in hemohezije ob jemanju dvojne antiagregacijske terapije zaradi žilne opornice po prebolelem infarktu. Jasen izvor krvavitve kljub številnim slikovnim in endoskopskim preiskavam ni bil viden. Lečeči zdravniki so pri bolnici poskusili s t.i. provokacijskim testom z aplikacijo nizkomolekularnega heparina. Kot vzrok krvavitve je bila odkrita krvaveča angiektazije levega hemikolona, ki je bila učinkovito endoskopsko oskrbljena. Omenjen pristop je pri bolnici pripomogel »demaskirati« krvavečo lezijo v levem he­mikolonu, vendar pa omenjena metoda (še) ni našla prostora v strokovnih priporočilih, saj so potrebne raziskave in več kakovostnejših podatkov, ki so trenutno omejeni na posamezne prikaze primerov.

Uredništvo se zahvaljuje vsem avtorjem, recenzentom, lektorju, sodelavcem in vsem, ki ste s svojim delom in objavo oglasov omogočili izvid te številke Gastroenterologa.

Prof. dr. Borut Štabuc, urednik