Gastroenterolog

Objavljena analiza uspeha zdravljenja okužbe s Helicobacter pylori, ki je nastala na podlagi podatkov, zbranih za evropski register, je pokazala, da je eradikacijsko zdravljenje prvega reda uspešno pri 85 % bolnikov. Uspešnost zdravljenja drugega reda je odvisna od izbrane sheme in znaša med 65 in 100 %. V Sloveniji preparatov z bizmutom in tetraciklina še vedno ni na tržišču, kar pri zdravljenju v drugem in tretjem redu pedstavlja resno oviro. Drug prispevek, ki je posvečen problematiki okužbe s H. pylori, prinaša pregled diagnostičnih metod, namenjenih njenemu odkrivanju in preveranju uspešnosti zdravljenja. Najvišjo občutljivost in specifičnost med ustaljenimi metodami nudi patohistološki pregled odvzemkov želodčne sluznice, v prihodnosti pa lahko v odkrivanju prisotnosti H. pylori pričakujemo vse pogostejšo uporabo polimerazne verižne reakcije. Ta poleg visoke občutljivosti in specifičnosti namreč nudi tudi možnost ugotavljanja rezistence H. pylori na fluorokinolone in klaritromicin, pri čemer je izvid znan neprimerno hitreje, kot ob klasičnenm gojenju H. pylori v mikrobiološkem gojišču.
Zanimiva je tudi objavljena analiza rezultatov državnega programa presejanja in zgodnjega odkrivanja raka in predrakavih sprememb debelega črevesa in danke. Eden najpomembnejših dejavnikov za uspešnost tovrstnih programov je odzivnost ciljne populacije. Glede na objavljene rezultate ankete o razlogih za neodzivnost bi bilo morda k programu mogoče pritegniti še koga. V sklopu programa smo v prvih dveh krogih našli 1.409 bolnikov z rakom debelega črevesa, od tega dve tretjini v stadiju I in II, kar se bo v prihodnjih letih zanesljivo odrazilo v upadu stopnje umrljivosti. Hiter porast pojavnosti raka črevesa ob začetku programa in upad pojavnosti, ki ga vidimo v zadnjih letih, sta le navidezna in sta pričakovana posledica začetka sistematičnega presejanja. Pravi upad pojavnosti, ki bo posledica odkritih in odstranjenih predrakavih sprememb, nas čaka šele v prihodnjih letih. Pomembna skupina predrakavih sprememb v črevesu so serirane lezije, ki jih ob kolonoskopiji težje odkrijemo; pregledni prispevek povzema njihovo razdelitev in podaja načela endoskopske resekcije ter sledenja.
Redke napotitve bolnikov z rakom širokega črevesa na genetsko svetovanje so vzpodbudile raziskavo o odnosu naših članov do onkološkega genetskega svetovanja. Avtorji menijo, da je osrednji razlog za nizko število napotitev nepoznavanje indikacij in predlagajo organizirano izobraževanje članov SZGH. Povsem jasno je, da je skrbnejše odkrivanje bolnikov z dednim rakom nujno. V želji po sistematičnem pristopu bi bilo smiselno pretehtati, kdo od zdravnikov, ki smo udeleženi v razdrobljenem procesu diagnostike in zdravljenja, je najbolje umeščen, da bolnika ob ustrezni indikaciji napoti na svetovanje.
Opozoriti velja tudi na prispevek o učenju pravilne uporabe mišic medeničnega dna, ki je zaradi svoje vloge v vzdrževanju urinske in fekalne kontinence zelo pomembno za kakovost življenja. Opisana metoda je plod dolgoletnih izkušenj, terja pozornost in potrpljenje pri razlagi in učenju, a je tehnološko nezahtevna in hkrati zelo uspešna.
V imenu celotnega uredništva revije se zahvaljujem avtorjem za vse oddane članke, recenzentom za dragoceno delo in oglaševalcem za njihove prispevke.

Lojze Šmid