Diagnozo postavimo na osnovi histološke analize bioptov sluznice požiralnika (najmanj 6 biopsij) in dokazom eozinofilnega vnetja z ≥15 eozinofilnih granulocitov na polje velike povečave oz. z dokazom >60 eozinofilnih granulocitov/mm in odsotnostjo drugih bolezni povezanih z eozinofilnim vnetjem požiralnika. Eozinofilni ezofagitis predstavlja Th2 imunski odgovor na alergene v hrani pri genetsko predeterminiranih bolnikih. Ocena je, da je bolezen prisotna pri 1/2000 prebivalcev. Bolniki imajo pogosto pridružene druge alergične bolezni kot so astma, alergijski rinitis, ekcem, atopični dermatitis.
V prispevku je predstavljen povzetek novejših slovenskih, evropskih, britanskih, ameriških in azijskih priporočil za obravnavo bolnikov na antiagregacijskem in antikoagulacijskem zdravljenju pred in po endoskopskih posegih na prebavilih.
Zdravljenja z acetil salicilno kislino (ASK) in/ali nesteroidnimi protivnetnimi zdravili pred vsemi endoskopskimi posegi ne prekinjamo. O prekinitvi zdravljenja je potrebno razmisliti le pred endoskopsko mukozno ali submukozno resekcijo polipov večjih od 2 cm.
Pri endoskopskih posegih z nizkim tveganjem se zdravljenje s tienopiridini ali tienopiridini in ASK ne prekinja. Pri teh posegih ne prekinjamo zdravljenja z varfarinom razen v primeru, če je bil INR pred enim tednom izven terapevtskega območja. Zdravljenje z novejšimi peroralnimi antikoagulanti (NOAK) se ne prekinja. Bolnik zjutraj, pred endoskopskim posegom ne sme prejeti zdravila.
Pred endoskopskimi posegi z visokim tveganjem ob nizkem tveganju za tromembolične dogodke, 7 dni pred posegom ukinemo tienopiridine in v primeru dvotirnega zdravljenja nadaljujemo z ASK. Pri bolnikih z visokim tveganjem za trombembolične dogodke začasno, za 7 dni ukinemo tienopiridine, če je minilo več kot 6–12 mesecev po vstavitvi s citostatikom prevlečene kovinske opornice oziroma, če je minilo več kot 1 mesec po vstavitvi kovinske žilne opornice brez citostatika. Če je od začetka zdravljenja minilo manj kot 6–12 mesecev po vstavitvi s citostatikom prevlečene kovinske opornice ali manj kot 1 mesec po vstavitvi kovinske žilne opornice brez citostatika, se moramo posvetovati z interventnim kardiologom. Tienopiridine ponovno uvedemo 1 do 2 dni po posegu.
Pred endoskopskimi posegi z visokim tveganjem za krvavitev ob nizkem tveganju za trombembolične dogodke, varfarin začasno ukinemo 5 dni pred posegom. Pri bolnikih z visokim tveganjem za trombebolične dogodke varfarin ukinemo 5 dni pred posegom, dva dni po ukinitvi zdravljenja z varfarinom uvedemo nizkomolekularni heparin (LMWH). Zdravljenje z LMWH prekinemo na dan posega. Varfarin ponovno uvedemo zvečer po posegu, LMWH ukinemo ko je INR v terapevtskem območju.
Pred endoskopskimi posegi z visokim tveganjem NOAK prekinemo 3 dni pred posegom. Čas prekinitve se podaljša pri bolnikih z zmanjšano glomerularno filtracijo. Ponovno uvajanje je odvisno od velikosti posega, tveganja za trombembolične dogodke in hemostaze po posegu. Običajno NOAK ponovno uvedemo 2 dni po posegu.
Članek predstavlja povzetek omenjenih smernic, ki se osredotočajo na kvaliteto, standarde in interpretacijo opisovane preiskovalne metode, varnostni profil uporabe kontrastnega sredstva in na specifične klinične situacije tega področja (detekcija in karakterizacija fokalnih lezij jeter, interventni posegi).
Najpogostejši simptoma sta dispepsija in hujšanje. Diagnozo postavimo z gastroskopijo in biopsijami tumorske lezije. Za zamejitev bolezni sta osnova CT prsnega koša in trebuha, pri zgodnjem stadiju tudi EUZ. Zdravljenje z namenom ozdravitve je bodisi endoskopsko pri začetnem stadiju ali kirurško pri višjih, še resektabilnih stadijih. Pri večini resektabinih bolnikov je indicirana tudi sistemska terapija, občasno z dodatkom radioterapije. Neresektabilne in metastatske oblike bolezni zdravimo s sistemsko kemoterapijo ali pa simptomatsko.
Stopnja vnetja se ocenjuje endoskopsko in z biopsijami za histološko analizo. Laboratorijski parametri vnetja niso dovolj občutljivi ali specifični. Kalprotektin je beljakovina v blatu je trenutno najbolj občutljiv marker vnetja pri KVČB. Namen prispevka je predstaviti vlogo kalprotektina pri obravnavi bolnikov s KVČB.
Helicobacter pylori infekcija pri otrocih v večini primerov povzroči asimptomatski kronični gastritis. Kronične bolečine v trebuhu, če ob endoskopiji zgornjih prebavil ne odkrijemo erozij ali ulkusov, pri otrocih niso povezane z bakterijsko okužbo. Glede na to diagnostika Helicobacter pylori okužbe z neinvazivnimi testi v otroštvu ni priporočljiva. Zdravljenje naj bo usmerjeno glede na antibiotično rezistenco seva bakterije, ki smo ga izolirali iz biopta želodčne sluznice ob endoskopiji zgornjih prebavil.
Vsak bolnik, ki je okužen s H. pylori potrebuje zdravljenje. Priporočena prva shema zdravljenja je 14-dnevna shema z esomeprazolom, amoksicilinom in klaritromicinom. Uspeh zdravljenja je potrebno kontrolirati z neinvazivnimi preiskavami (urea dihalni test) mesec ali več po zaključku zdravljenja. V primeru, da je zdravljenje neuspešno, svetujemo bolnika napotiti na sekundarno raven. V tem primeru predlagamo 14-dnevno zdravljenje z levofloksacinom (esomeprazol, amo- ksicilin, levofloksacin), ali 14-dnevno zdravljenje s koloidnim bizmutom (esomeprazol, koloidni bizmut, oksitetraciklin/amoksicilin, metronidazol). Vse ostalo zdravljenje, kolikor je izjemoma potrebno, naj bo sestavljeno na osnovi rezultatov antibiograma.
mernice zajemajo predloge in navodila za diagnostično in terapevtsko ezofagogastroduodenoskopijo (EGDS), kolonoileoskopijo (KI), endoskopsko retrogradno holangiopankreatikografijo (ERCP), endoskopski ultrazvok (EUZ) ter endoskopsko odstranjevanje tujkov v prebavilih, endoskopskih postopkih pri zaužitju jedkovin, endoskopskem zaustavljanju krvavitev v prebavilih pri otrocih in osnovna navodila za učenje endoskopskih tehnik in podeljevanje licenc pri pediatrih gastroenterologih. V prispevku so povzete smernice za EGDS, KI, ERCP in EUZ.
Kaže se lahko s klasično klinično sliko prebavnih simptomov (driska, steatoreja, vetrovi, hujšanje, bolečine v trebuhu, napihovanje) ali z neklasičnimi simptomi (anemija, bolezni kosti, dermatološki, ginekološki in nevrološki simptomi). Pogosteje opažamo neklasične oblike bolezni. Nekateri bolniki so lahko celo asimptomatski, z le nekaj nespecifičnimi simptomi. Zaradi raznolikosti klinične slike je diagnosticiranje bolezni pogosto pozno in težavno. Sodobno diagnosticiranje celiakije vključuje serološke teste, zlati standard pri odraslih pa še vedno ostaja endoskopska preiskava zgornjih prebavil z odvzemom bioptatov sluznice dvanajstnika in želodca za histopatološko analizo. Kljub poizkusom razvoja številnih zdravil, osnova zdravljenja celiakije ostaja vseživljenska stroga brezglutenska dieta. Poleg natančnega diagnosticiranja celiakije so pomembni tudi sledenje bolnikov s celiakijo ter njihova vzgoja in izobraževanje o bolezni. Slovenski standard smo izoblikovali z namenom poenotenja obravnave bolnikov s celiakijo. Upoštevali smo smernice Evropskih in Ameriških združenj za gastroenterologijo.
Slovenske smernice so namenjene lažjemu in enotnejšemu prepoznavanju, diagnosticiranju, zdravljenju, sledenju in odkrivanju zapletov pri bolnikih s celiakijo.
BP je sorazmerno pogosta bolezen in jo najdemo pri okoli dveh odstotkih odrasle populacije, nastanek je neposredno povezan z gastroezofagealno refluksno boleznijo (GERB) oziroma refluksnim ezofagitisom. BP je klinično pomemben zaradi možnosti razvoja adenokarcinoma požiralnika (AKP), ki ima eno izmed najhitreje rastočih incidenc raka v zahodnem svetu. AKP ima zelo slabo prognozo, saj je večinoma odkrit v napredovalem stadiju. Vse smernice priporočajo spremljanje bolnikov z BP, z namenom odkrivanja displazije in zgodnje oblike adenokarcinoma, saj sta tovrstni obolenji lahko popolnoma ozdravljivi.
Predlog slovenskih priporočil za BP temelji na ameriških in britanskih smernicah ter na nedavno objavljenem mednarodnem konsenzu o BP. Dokument je v prvi vrsti osnova za poenotenje diagnostične obravnave v endoskopskih ambulantah in patohistoloških laboratorijih ter temelj za oblikovanje referenčnega centra za bolnike z BP iz celotne Slovenije. Dolgoročni cilj je zmanjšanti obolevnost in umrljivost zaradi AKP.